Lahko vzel bi kanglico,

tekaj sem in ter tja po gozdu

in zalil vsako smreko,

bor in hrast ,

vse grmovje

in podrast …

A delal bi ves dan, vso noč

in gozd še vedno ne bi bil

povsem namočen.

Lažje je,

če na pomoč

pokličeš si oblake.

Požvižgaš jim,

da pridrve izza gore,

in že dežuje:

gobice poženejo,

mah ozeleni

in gozd – sočen in premočen

zadehti in vzbrsti.