Branje odpira. Da bi odpotoval na konec sveta, vesolja ali v globino človeške duše, je treba samo do knjižnice. In verjeli ali ne, še obstaja pleme, ki bere in besedila so celo natisnjena. Dokazano je, da več berejo tisti, ki imajo doma večjo knjižnico. Lahko nergamo, da so knjige drage pa da časopisi preveč stanejo, ali pa si namesto še enih hlač kupimo knjigo in namesto kave časopis.
Prijateljica je zadnjič razlagala o branju kot skrbi za mentalno higieno. Kot nečem, kar je samoumevno, ker je nujno. Kot skrbiš za to, kaj daš v in na telo, bi moral razmišljati tudi o svoji duševnosti. A napor ni majhen. Vendarle pa tisti, ki so se zanj odločili, ne le da jim ni žal, ampak ne morejo nazaj. Ko te enkrat branje »zagrabi«, je to potreba. In to velja za vso umetnost, ki te spremeni. Vsaka prebrana stran pusti sled.
Odločitev za umetnost, ki se je na papir izlila iz duše sočloveka, je tudi odločitev za jezik, v katerega smo se rodili. Preden jokamo o tem, kako smo narod hlapcev, dajmo raje Cankarja prebrati. Zdi se kot boj z mlini na veter, a pomislite – Cervantesa po njih poznamo še 400 let po njegovi smrti.
(Vir: https://www.delo.si/magazin/dobro-jutro/odlocitev-za-umetnost/, 23. 4. 2024)
