Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

V 89. letu starosti je 9. 6. 2012 v Ljubljani umrl pesnik, prevajalec in urednik Ivan Minatti. Minatti je bil eden najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu in tipični predstavnik povojnega intimizma. Teme njegovih pesmi so bile ljubezen, narava, družba in poezija. Med njegove najbolj znamenite pesniške zbirke sodijo Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984). Kot predstavnik intimistične, rahločutne, nežne poezije je s pesmijo razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo in melanholijo. Minatti je med drugim prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado. (Vir: http://www.delo.si/novice/slovenija/umrl-je-pesnik-ivan-minatti.html, 10. 6. 2012)