Knjige so v tem času zdravilo, dober nadomestek za antidepresive in anksiolitike.

Knjige so potovanja takrat, ko ne moreš potovati.

Knjige so občutek bližine, ki je ne moreš izreči, knjige povežejo ljudi na drugačen način, nas uglasijo na isti imenovalec. Ko se ujameta dva v pogovoru o knjigi, ki ju je pretresla, je to druge vrste bližina. Ker se najbrž zalotita, da govorita o dveh različnih knjigah, pa čeprav sta brala iste besede. Ker se knjige dotaknejo skrivnih prostorov v nas; soustvarjaš jih, skupaj z avtorjem, v poseben prostor, ki je samo tvoj in njegov.

V vsaki prebrani knjigi avtorice ali avtorja naletimo na sledi svojega življenja. Pa čeprav beremo knjigo pisatelja, ki je pisal o nevarnih razmerjih v 18. stoletju, ali pisateljice, ki je razmišljala o lastni sobi ali igri identitet v deževnih jesenskih popoldnevih v Londonu na prelomu 20. stoletja. In če spet citiram Aleša Debeljaka: »Smisel dobre književnosti je v tem, da nam odpre okno v svet, ki ga ne poznamo, hkrati pa to stori tako, da se potem v tem svetu začudeno prepoznamo tudi sami.« (Vesna MIlek)

Vir: https://www.delo.si/sobotna-priloga/knjiga-kot-obcutek-blizine/?fbclid=IwAR1fgqjJm_7js26I86g8tegZHzPuCP9RXUpMZFH4xxFonIuvxT6O25bVQw4, 21. 12. 2021