Oktober je mednarodni mesec šolskih knjižnic. Letošnji je bil zelo drugačen. Novi koronavirus in zahteve, ki jih moramo upoštevati v šoli, pri delu v razredu in v šolski knjižnici ter vsakdanjem življenju so korenito spremenile tudi vse načrtovane dejavnosti v javnem in kulturnem življenju. Kljub temu nam je v začetku meseca, ko število okuženih še ni bilo tako visoko in ko se učenci predmetne stopnje še niso šolali na daljavo, uspelo izvesti nekaj ur v šolski knjižnici. Pogovarjali smo se o domačem branju, o pomenu vsakodnevnega branja, učenci pa so si izposodili knjige za branje doma.

Pri delu v šolski knjižnici upoštevamo priporočila zdravstvene stroke. Učenci 1. razreda so postali člani šolske knjižnice in si začeli redno izposojati slikanice za branje doma. Tudi učenci od 2. do 5. razreda so si začeli redno izposajati knjige za prostočasno branje in Bralno značko. Tudi nekateri učenci predmetne stopnje so si izposodili vsaj eno knjigo domačega branja. Začeli smo z branjem knjig za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Nekateri bralni načrti bodo, žal, morali počakati, npr. branje v Naši mali knjižnici, projekt Rastem s knjigo in obisk Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti.

Ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Ne vemo, če oz. kdaj bomo znova stopili na tirnice, po katerih smo hodili nekoč. Zanesljivo pa lahko pritrdimo misli Matta Haiga iz knjige Zapisi o živčnem planetu, ki pravi: Branje ni pomembno, ker bi ti pomagalo do službe. Pomembno je, ker ti daje prostor, da obstajaš onkraj dane resničnosti. Tako se ljudje povezujejo. Tako se umi prepletajo. Sanje. Empatija. Razumevanje. Beg. Branje je ljubezen v akciji.