Knjige so potovanja takrat, ko ne moreš potovati. Knjige so občutek bližine, ki je ne moreš izreči, ljudi povežejo bolj kot skupni sončni zahod ali druženje s prijatelji. Ko govoriš z nekom, ki je bral isto knjigo, je to druge vrste bližina, kot če govoriš o tv-seriji na Netflixu. Knjige se dotaknejo skrivnih prostorov v nas, soustvariš jih skupaj z avtorjem in vstopiš v poseben prostor, ki je samo tvoj in njegov.

Zato verjamem, knjige ne bodo odšle, knjige se bodo vračale vedno znova, tudi takrat, ko nas več ne bo. Odpirajo, povezujejo, vznemirjajo in aktivirajo našo domišljijo, ki je zaspala ob zoomih in tipkovnicah, vsakodnevnem hotenju in drsanju po zaslonih pametnih telefonov. Vse se spreminja, želja po doživljanju lepega skupaj ostaja.

Brez knjig me ne bi bilo, vsaj ne takšne, kot sem. Brez njih ne bi imela norih želja in fantazij, brez njih ne bi vedela, da nisem edina, ki čuti podobne melanholije, brez njih bi prepotovala pol manj sveta, bila bi oropana za razumevanje časov, smislov, znanja, magije besed. Brez njih ne bi poznala obraza mest, ki so me vedno vznemirjala, in brez njih ne bi vedela, kje živim in kje so moje korenine. (Vesna Milek)

Vir: https://www.delo.si/nedelo/hvalnica-knjigam-310584.html?fbclid=IwAR1tNVkqzMtOj1-0o9yaGgysf3LOcHK-fp_U76yKFtw32zpaMgLC6f7iCIE, 1. 6. 2020