V februarju posebno pozornost namenjamo življenju in delu največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki je umrl 8. februarja 1849 v Kranju. Dan njegove smrti od leta 1945 po posebnem odloku Slovenci praznujemo kot kulturni praznik. Prepričana sem, da med nami ni nikogar, ki se ne bi srečal s Prešernovo pesmijo in poznal utrinkov iz njegovega življenja. Njegova podoba in fotografija rojstne hiše v Vrbi na Gorenjskem sta trdno zasidrani v naš spomin.

Njegovi verzi iz Sonetnega venca, Gazel, Krsta pri Savici, Zdravljice, Sonetov nesreče, Zdravljice in mnogih drugih, so najlepši in največji dosežki slovenske poezije, ki pogosto odzvanjajo v naših mislih ali zazvenijo na mnogih prireditvah. Iz njegovih pesmi lahko čutimo krike bolečine in vriske veselja. Pesmi je sam z razlogom poimenoval “mokrocveteče rožce poezije”, zbrane so v edinstveni in neponovljivi pesniški zbirki Poezije in so največji literarni zaklad slovenskega naroda.

Prešeren je bil zelo občutljiv človek. Življenje mu ni prizanašalo. Imelo je lepe trenutke, še več je bilo bridkih. Pretentalo ga je za srečo, ki si jo je najbolj želel – ljubezen žene, ki je bila nedosegljiva in prepovedana. Celotno svoje, relativno kratko življenje se je boril za lastno eksistenco. In ko se je slovenski narod začel prebujati, je ustvaril Zdravljico, njena 7. kitica je danes slovenska himna. Izraža ljubezen do slovenskega človeka, naroda, domovine in vsega človeštva. Gre za univerzalne vrednote: mir, svobodo, prijateljstvo, razumevanje, lepoto življenja, zato je Prešeren lahko ali pa bi moral biti blizu vsakemu izmed nas.

Vir: https://www.travel-slovenia.si/france-preseren/, 4. 2. 2021

Samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo in jo ohrani na skupnem portretu zgodovine narodov. Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse. (V. Möderndörfer)